Vzhodno
katoliške Cerkve
V
času, ko v svetu na splošno prevladuje politično-ekonomska vizija, se v človeku
kot posamezniku, ki bi naj v skladu z občo skupnostjo na svet gledal predvsem
kot »ovca«, ki sledi trendu sodobnega sveta, odpirajo vprašanja njegovega »biti«
oz. njegove duhovne eksistence. Lahko bi se spuščali v debato o tem – kaj
eksistira in kaj ne, ampak moje besede niso namenjene temu, temveč razširjanju
splošne razgledanosti posameznika.
O
obstoju Boga so potekale in potekajo razne polemike, a spregovoriti o nečem
konkretnem oz. instituciji, kot je Cerkev pa je brez zadržka mogoče, saj nas
zgodovinski tok vzhoda in zahoda vedno vodi do le te. Prepričan sem, da ni
potrebno ponavljati, da je cerkveni razkol okoli leta 1000 prinesel delitev na
vzhod in zahod oz. Pravoslavno in Katoliško Cerkev. Težnje po ponovnem
zedinjenju pa so na določenih predelih sveta prinesle t.i. Unijatske Cerkve oz.
Pravoslavne skupnosti, ki so zopet pravno in praktično prišle pod okrilje
Katoliške Cerkve. Le te pa Pravoslavna Cerkev imenuje konkretno »izdajalci«,
medtem ko jih v Katoliški Cerkvi iz prijaznosti, po besedah sv. Janeza Pavla
II., imenujejo »most med Vzhodno in Zahodno Cerkvijo«. Zanimivo je to, da so
predstavniki Unijatske Cerkve oz. kakor jo je poimenovala vladarica Marija
Terezija – Grkokatoliška Cerkev, prisotni tudi na Slovenskem ozemlju. Ljudje –
verni in neverni, večinoma še niso slišali za ta termin oz. konkretno za to
versko skupnost. Moja osebna izkušnja pa kaže tudi na veliko neznanje ali pa
kar neizobraženost duhovnikov, ki imajo grkokatolike za drugače verujoče, ali
pa jih čisto splošno opredelijo kot pravoslavne. Le to pa kaže na nepoznavanje institucionalne
strukture v kateri delujejo. Čeprav ima Grkokatoliška Cerkev povsem enako
verovanje kakor t.i. Rimo-katoliška Cerkev in priznava istega papeža še vedno
niso »naši«. Pa se vprašamo zakaj? Tukaj gre za dve bistveni razliki, ki jo
bistveno ločujeta od Rimokatoliške Cerkve – Grkokatoliki uporabljajo pri svojem
bogočastju drugačno obredje kot so predvideni v Rimokatoliški Cerkvi in pa, da
se lahko kandidati za duhovništvo pred svojih mašniškim posvečenjem po
tradiciji (prvih kristjanovi) in Zakoniku Cerkvenega prava za Vzhodne Cerkve
poročijo. Osebno pa bi se v svojih razmišljanjih rad usmeril predvsem na to kar
tem manjšinskim Cerkvam v Katoliški Cerkvi daje poseben status - in to je
njihovo bogočastje – obredje, ki izraža posebno neprecenljivo vrednost, saj gre
za odraz zgodovinskega razvoja, hkrati pa za zvestobo svoji tradiciji.
Papež Benedikt XVI. v svoji knjigi Duh
liturgije predlaga, da se liturgija oz. bogočastje razume kot nekakšno »igro«.
Vsaka igra ima določena pravila po katerih se kot akterji moramo ravnati.
Pomembno pa je poudariti to, da lahko ista igra, v različnih predelih sveta
razvije tudi svoja pravila. In na tem mestu lahko podam trditev, da je ista
usoda »igre« doletela tudi Cerkev. Čeprav naj bi se začela razvijati in širiti
iz prvih krščanskih skupnosti, ki so svoje obrede opravljale po istem osnovnem
principu (branje Božje besede in lomljenje kruha), pa so skozi različna
zgodovinska obdobja skupnosti širom sveta svoje obrede prenavljale oz.
dopolnjevale (da so bile v skladu z duhom časa in okolja). Čeprav so jih
prenavljale, pa so še vedno ohranjale tisti bistveni element »skrivnosti Kristusovega
vstajenja«. Kako pomembno vlogo ima obred v določeni krščanski skupnosti pa
kaže tudi dejstvo, da so skupnosti poimenovali po obredih. Konkretno lahko
pogledamo na to skozi razdelitev krščanskih skupnosti po obredni pripadnosti.
V
vzhodni skupini krščanskih obredov razlikujemo sledeče:
1. Aleksandrijski:
-
Koptski,
-
Etiopski.
2.
Zahodno-Antiohijski:
-
Malankarski,
-
Maronitski,
-
Sirski.
3. Carigrajsko-Bizantinski:
-
Grški,
-
Melkitski,
-
Slovanski,
-
Romunski,
-
Italo-Grški,
-
Madžarski,
-
Gruzijski,
-
Itd.
4. Vzhodno-Antiohijski:
-
Kaldejski,
-
Malabarski.
5. Armenski.
Zahodna
skupina pa vsebuje štiri obrede:
1. Rimski,
2.
Milanski,
3.
Galski,
4. Mozarabski.
Ko pogledamo na
razdelitev lahko vidimo, da je v vzhodni skupini veliko več obredov. Malo
poznavanja obče zgodovine in tudi zgodovine Cerkve nas usmerja h glavnemu
razlogu, ki neizpodbitno trdi, da je vzhod bil bolj toleranten do pojava, ki se
je dotikalo uporabe narodnih jezikov v liturgiji, medtem ko je zahod še do
nedavnega ljubosumno čuval in ohranjal latinski jezik v bogoslužju.
Na
koncu prvega razmišljanja želim poudariti dejstvo, ki ga največkrat s svojim
nepoznavanjem negiramo, da so vsi obredi, ki so iz strani Cerkvene avtoritete
odobreni enakovredni in enakopravni. V nadaljevanju pa bomo več pozornosti
namenili obredju Vzhodno-katoliške (Unijatske/Grkokatoliške) škofije Križevci,
katera je edina te vrste prisotna tudi na teritoriju naše države. Le ta škofija
pri svojih obredih uporablja bizantinsko-slovanski obred. Več o le tem pa v
nadaljevanju.
Uroš
Pavkovič
Sliki vir: https://geekatolik.com/grkokatolici/
